Rebrasti izmenjevalnik toplote klimatske naprave 8 Konstrukcijski parametri

Parametri temperature toplotnega izmenjevalnika: temperatura izhlapevanja je običajno 3-8 stopinj C, temperatura kondenzacije pa običajno 45-54 stopinj C (to je vrednost temperature, izračunana z zasnovo klimatske naprave za udobje, in nazivna v skladu s tem se testira tudi hladilna zmogljivost kompresorja). Temperaturna razlika vstopnega in izstopnega zraka je običajno 8-10 stopinj C, temperaturna razlika uparjalnika pa bo pri nizkotemperaturni napravi manjša. Temperaturna razlika med temperaturo izhlapevanja, temperaturo kondenzacije in temperaturo izstopnega zraka je običajno približno 10 stopinj.

Pregrevanje v uparjalniku je običajno 5-10 stopinj C (pregrevanje je drugačno od sesalne temperature in je velika razlika v razdelilniku ali nizkotemperaturni napravi), podhlajevanje v kondenzatorju pa običajno {{ 2}} stopinj C.

Čelna hitrost vetra uparjalnika je običajno 1.5-3m/s, kondenzatorja 2-3m/s, hitrost vetra na najožji strani ne sme presegati 6m/s, v večini primerov se uporablja hitrost vetra 2,5 m/s.

Premer in debelina cevi: običajno 9,52 mm, 7,94 mm, 7 mm in 5 mm bakrene cevi z notranjim navojem ali svetlobne cevi, manjši premer cevi lahko izboljša učinkovitost prenosa toplote.

Razmik med vrstami x razmik med vrstami: običajno v obliki vrst enakostraničnega trikotnika, kot so 25,4 x 22 mm, 25 x 21,65 mm itd. Uporabite lahko tudi 25,4 x 19,5 mm, 21 x 13,6 mm itd.

Plavuti: Običajno izberite debelino 0.095-0.3 mm, razmik med lamelami 1.1-2.5 mm. Ker je v uparjalniku kondenz, mora biti razmik večji; Ker gre pri kondenzatorju za suh izmenjevalec toplote, ga je mogoče izbrati manjšega. Ob upoštevanju problema zmrzali je uparjalnik hladilne enote običajno med 3-6 mm. Za kondenzatorje v uparjalnikih ali sistemih toplotnih črpalk se običajno uporabljajo hidrofilne aluminijaste plošče. Nekateri za preprečevanje rje uporabljajo tudi navadne tablete in barvo v spreju. Oblika plavuti je v glavnem ploščat kos, valovit kos, reža in valovita reža, ki združuje oboje.

Struktura cevovoda: uparjalnik je običajno sestavljen iz 2-6 vrst, kondenzator pa je sestavljen iz 1-6 vrst. Preveč vrst bo povzročilo slab učinek prenosa toplote zadnje vrste. Če je treba zaradi konstrukcijskih omejitev uporabiti več vrst, je treba hitrost čelnega vetra ustrezno povečati, da se zagotovi prostornina zraka v zadnji vrsti. Vsaka zanka običajno ne presega 12-18m, uparjalnik zavzame mejno vrednost, kondenzator zavzame zgornjo mejno vrednost. Seveda je pri tem upoštevan tudi masni pretok hladilnega sredstva. Prekratka cev ne more ustrezno prenašati toplote, predolga cev povzroči velik padec tlaka, različna upornost cevi je tudi različna. Padec tlaka uparjalnika ne sme presegati 5% tlaka izparevanja, kondenzator pa ne sme presegati 2% tlaka kondenzacije, sicer bo zmanjšal učinkovitost enote. Običajno je po izbiri parametrov plavuti mogoče izračunati zunanjo površino na enoto dolžine, nato pa je mogoče izračunati zahtevano skupno dolžino. Pri uparjalnikih so lahko nekatera razmerja stranic večja zaradi omejitev glede višine ali pomislekov pri izbiri ventilatorja. Pri kondenzatorju je zaradi različnih konstrukcijskih oblik, kot so oblika U, V, L itd., potrebno le čim bolj povečati privetrno območje.

Zasnova pretočne poti: splošno stališče je, da je uparjalnik običajno navzdol in ven (hladilno sredstvo izhlapi v plin, da teče navzgor, pri čemer se izogne ​​kopičenju v cevi, ki vpliva na prenos toplote), nato pa nazaj in naprej ven (tvori protitok z vstopnim zrakom). Kondenzator je običajno obrnjen navzgor in navzdol ter nazaj in naprej (tako da lahko kondenzirana tekočina s pomočjo gravitacije čim prej odteče iz kondenzatorja). Vendar so to le pogledi na izboljšanje prenosa toplote na eni strani prenosa toplote, v resnici je proces prenosa toplote toplotnega izmenjevalnika klimatske naprave zapleten proces in dejavnikov, ki vplivajo na učinkovitost prenosa toplote, je prav tako veliko.

Tukaj je nekaj smernic za vplivanje na dejavnike:
a. Vhod in izhod morata biti čim bolj narazen, da preprečite ponovno segrevanje.
b. Ne vstopajte le z ene strani in izstopajte z druge strani, tako da obe strani tečeta skozi, da preprečite pregrevanje ali ohlajanje na eni strani, kar povzroči neenakomeren prenos toplote in zmanjša učinkovitost prenosa toplote.
c. S povečanjem suhosti hladilnega sredstva v cevovodu se učinkovitost prenosa toplote še naprej izboljšuje, zato je zmogljivost prenosa toplote zadnjega dela pretočne poti višja od zmogljivosti sprednjega dela.

Pri načrtovanju zanke je mogoče upoštevati naslednji dve zamisli:

a. Pri uparjalniku se s povečanjem količine hladilnega plina povečata tudi padec tlaka in koeficient prenosa toplote, zato je na vhodu uparjalnika mogoče načrtovati manj vstopnega šanta, nato pa lahko šant povečate na zadnji strani, da zmanjšate plin za zmanjšanje padca tlaka. Zgoraj omenjeni načrt D je zasnovan na ta način. Nasprotno, pri kondenzatorju je na začetku zasnovan več dovodnega šanta, kondenzirana tekočina pa se lahko zbere, da se zmanjša šant, da se poveča pretok, okrepi prenos toplote in poveča stopnja podhlajevanja, tako da to del imenujemo tudi cev za prehlajevanje. Zdaj so nekateri kondenzatorji sprejeli takšno zasnovo. Ker je kondenzator običajno gor in dol, je zbirna cev običajno nameščena na dnu in obstaja podatek, da lahko takšna ojačana zasnova pripomore tudi k boljšemu odmrzovanju toplotne črpalke.

b. Učinek prenosa toplote privetrni strani in privetrni strani izmenjevalnika toplote je precej drugačen. Na primer, ko je hitrost vetra {{0}},5 m/s, prenos toplote na privetrni strani predstavlja 96,3 % celotnega prenosa toplote, in ko je hitrost vetra 3,0 m/s, prenos toplote na vetrni strani predstavlja 69,2 % celotnega prenosa toplote. To je predvsem posledica spremembe temperaturne razlike prenosa toplote. Na zavetrni strani se temperaturna razlika zmanjša, posledično pa je učinek prenosa toplote slabši. Nekatera podjetja so oblikovala kondenzatorje z naslednjimi strukturami, od katerih št. 5 deluje najbolje. Zato je treba razmisliti o tem, kako izboljšati učinkovitost prenosa toplote cevovoda na zavetrni strani, kot je povečanje hitrosti vetra in zmanjšanje učinkovitosti prenosa toplote na privetrni strani, to je zmanjšanje temperature izhoda zraka na privetrni strani.